zrno graha
Kiparstvo Nine Koželj opredeljuje redka lastnost. Gre za element humorja oziroma ironije, ki ga v slovenskem sodobnem kiparstvu le redko zasledimo. Preigrava ju tako na nivoju uporabe materiala, kot tudi v pomenskem polju. Združuje namreč na prvi pogled popolnoma nekompatibilne parametre na način, ki vzpostavlja med kipi mnoge ironične situacije . V tem smislu velja v prvi vrsti omeniti starodaven medij keramike, ki sam po sebi spominja zlasti na arhaično, tradicionalno, prvinsko. A ko tega kombinira z različnimi umetnimi svetlobnimi viri, elektriko, električnimi kabli, stikali, poliuretansko peno?, plastiko, gumo in drugimi materiali iz sodobnega sveta doseže nepričakovane efekte, ki nas vodijo hkrati v smeh in resen premislek.
Na videz dokončne objekte, ki bi jih nekdo lahko imel tudi za samostojne izdelke Koželjeva prestavlja v nenavadne odnose s prostorom in drugimi objekti. Pogosto jih obeša, osvetli, ozvoči, pri tem pa upošteva potencialen in zaželen stik z gledalcem saj njena dela skorajda zahtevajo interaktiven odnos z opazujočim, da se dokončno aktivirajo. Takšno preigravanje materialov ji služi tudi za raziskovanje klasičnih kiparskih problemov, ki pa v kontekstu sodobnega sveta in njegovih možnosti odpirajo nove polja za delo z volumnom, površino, teksturo, gibanjem.
Avtoričino delo s temi materiali ni naključno, saj ji le-ti predstavljajo tudi pomensko
izhodišče za njeno ustvarjanje. Njeno kiparstvo je namreč napolnjeno z zgodbami, ki izhajajo iz prvinskih človekovih, pa tudi kiparkinih osebnih občutkov in se nato v širšem kontekstu izgrajujejo v dokončne vsebine, ki so na prvi pogled daleč od resničnega a se vendar dotikajo našega splošnega življenja. Zlasti delo »Na zrnu graha«?, ki se naslanja na, danes eno tistih starih prvinskih Andersenovih pravljic o značilnih kapricah človeka, bi tako lahko razumeli hkrati kot osebno in kolektivno so družbe, morda celo kot sliko sistema sodobne umetnosti, ki prepogosto išče hitre in najlažje rešitve. Prav keramiko, ki jo Koželjeva uporablja kot enega osnovnih medijev, bi lahko razumeli kot možno metaforo takega »težaškega« dela, ki ne pozna bližnjic, in ki se prav zato po eni strani tako rado opušča, po drugi pa ga mlada generacija ponovno odkriva.
Zaradi vseh teh pomenov, ki asociirajo na človeške odnose in situacije v današnji družbi ter zaradi uporabljenih formalnih rešitev v odnosu do kiparske materije, delujejo avtoričini
kiparski objekti kot avtentični kiparski organizmi. Preko svojega »telesnega« videza, ki ga
potencira še njihova, pogosto kožna barva, delujejo hkrati tudi zelo taktilno in tako še bolj
večplastno dražijo gledalca ter s tem polje kiparskega posledično polnijo še z mnogimi
drugimi asociacijami, kar dela kiparstvo Nine Koželj nekako življenjsko in razprto.
BARBARA STERLE VURNIK