Introitus

Sedim na avtobusni postaji in čakam. Sonce se je prevesilo preko zenita in vročina lepljivo pritiska na moje pore. Občutek imam, da se mi pot sploh ne bo posušil, ampak se bo kot lepilo za tapete cedil po srajci in dlakah. Avtobus ob zadnjem peronu ima prižgan motor in zdi se, da še dolgo ne bo speljal. Njegov zvok se je ujel v kot betonske zgradbe, ki visi nad mano in zdaj topo pritiska na moja ušesa kakor bi hotel mojo razgreto lobanjo streti ali od znotraj razstreliti. Ne morem se odločiti, v katero smer bolj sili ali pa mogoče le vzdržuje tisti neskončni neodločen izid. Z levo nadlahtjo si obrišem pot na čelu in s kazalcem potegnem po vratu, da zaustavim kaplje izza ušesa. Pomislim, da v teh razmerah manjka samo še roj muh, ki bi tekale po licih, bradi in vratu ter pristajale na vekah, ko bi jih preganjal.

Muhe se ponavljajo v neskončnost. Imajo inteligenco, ki jo lahko razumemo, ne moremo je pa nadzirati. Muhe so divjina v našem, kultiviranem okolju. So kot nezavedno, ki vdira skozi razpoke v našem spominu in drugih namerah. Večinoma se pustijo odganjati, a ne odgnati. Številne njihove lastnosti so neprijetne, tako da si prijetno v njih redkokdaj in le s težavo predstavljamo.

Moderato poco allegro

Kitajski keramični vojaki izpred dobrih 2000 let so prej izjema kot pravilo iz zgodovine kiparstva. Ali gre v tem primeru morda za lončarstvo? Lahko danes temu rečemo celo umetnost, ko se zavedamo razlik med besedami, ki označujejo obrti, tehnike in umetnostne intencionalnosti? Starogrški ideal bi sicer zaradi vtisa posnemanja narave moral tudi kitajskemu primeru priznati umetniškost, vendar to za opazovalca iz subatomske dobe ne more več zadostiti kriterijev tovrstnega določanja. Ali pač.
Danes umetnost ločujemo od izvedbe umetniškega dela. Fragmentacija v pojmovanju bivanja in pojavov je umetnika pripeljala do statusa avtorja. Povsem legitimno je, da se kot snovalec zamisli svojega umetniškega dela fizično lahko sploh ne dotakne. Še podpišejo ga lahko drugi. Tisti seveda, ki jih avtor sam avtorizira za to. Sprejeli smo, da je dotik duha pomembnejši od dotika roke. Pa naj še kdo reče, da v današnji družbi manjka duhovnosti.

Muhe pa so nadležna bitja in že od same misli, da bi kdo izdelal podobo z njimi, se lahko naježijo dlake. Še huje je, ko se zavemo, da je podoba v svoji materialnosti sočna, mogoče celo sladkasta. Nato se nekdo odloči, da bi bilo takšno podobo mogoče priključiti v električno omrežje. Opazovalec se potem sam odloči, ali se bo soočil z električnim učinkom ali se bo raje zadovoljil s klasičnim pogledom iz varne razdalje. Statična slika ne more škodovati, kajne?

Lento e giocoso

Ne le, da smo navajeni na kipe, ki mirujejo in jim šele v duhu dodeljujemo življenje, s pripisovanjem zgodb. Preko kinetičnih skulptur smo prispeli že tudi do zapletenih algoritmov, ki določajo delovanje naprav in vedenje objektov v razstavnih prostorih in drugih krajih umetniških doživetij. Ob tem se je uveljavil tudi izraz »interaktivno«, ki označuje odzivanje objekta na subjekt, ki ga opazuje ali z njim kako drugače rokuje. Razlikovati je treba tudi med napravami, ki z lastnim računanjem načrtujejo svojo naslednjo potezo in tistimi, ki se le odzovejo na čarobni dotik, kakor to stori žarnica za stikalom. Za slednjo bi najbrž težko našli koga, ki meni, da je interaktivna, in ji, vsaj v sprejemanju reističnih predpostavk, priznava avtonomno zavest. Antropocentrik se pa hitro zadovolji z omejenimi kombinacijami v po njegovo omejenem okolju. Nekoliko več negotovosti pa povzročajo tiste naprave, ki v svojih reakcijah presegajo opazovalčeva predvidevanja. Šele takrat si objekti priborijo svojo subjektnost in v opazovalcu mogoče povzročijo celo občutek nelagodja.
Prostorska instalacija Nine Koželj je nekje med vsem tem. S skrajno preprostimi algoritmi se posamezni elementi odzivajo na opazovalca, ali pa tudi ne. Le kaj naj se pričakuje od grafičnega odtisa, ki ga lahko priključimo v električno omrežje ali od keramičnega kipa, če pritisnemo na njegovo stikalo? Na prvi pogled delujejo, kot da jih je mogoče popolnoma nadzorovati, vendar ne reagirajo vedno predvidljivo. Kakor da bi imeli svojo lastno inteligenco, hočejo biti enkrat prijetni, vabljivi in zabavni, spet drugič pa nadležni in vsiljivi. Z iskrenostjo v duši nimajo namena ugajati, temveč prej nagajati. Po fizičnem in duhovnem dotiku umetnice so postali takšni. Živi, prisotni in brezkompromisni.

Vasja Nagy